O kontrolirani norosti človeštva in posameznika
nedelati
Danes sem imela v načrtu pisati o tem potovanjih z zvokom ali vodo na šamanski način, a se kar nisem mogla nehati hihitati ob spominu na Uchuja, kako na zadnji delavnici na tablo s flomastrom čečka popolnoma neberljive krace, jih sproti briše z roko in si za to vzame kar spodoben interval časa, medtem ko vsi zmedeno strmijo vanj. Nato začne udeležencem še metati barvne žogice.
Zvok in voda še prideta na vrsto. Danes pa par vrstic o tem, kako biti v stanju ne-delanja in zakaj Uchu čečka na tablo in meče žogice.
Govora je bilo o kontrolirani norosti človeštva in posameznika. Zavedati se norosti, v kateri živimo, je eden esencialnih delov šamanizma. Ogromen del šamanskih naukov uči t.i. »zalezovanje« (stalking), katerega ultimativni cilj je znati »zalezovati« sebe in »ustaviti svet«. Priti v stanje, v katerem se zavemo večine svojih vzorcev, avtomatskih reakcij, prepričanj, v katerem znatno razširimo zavedanje o samem sebi in poznavanje samega sebe.
Don Juan pravi, da šaman vsaj ve, da je nor, medtem ko se večina ostalega človeštva tega zase ne zaveda, kar njihovo norost v njihovi osebni realnosti naredi neobvladljivo. Norost upravlja z njimi in ne obratno. »Ustaviti svet« pomeni izstopiti iz kolektivne realnosti, vseh programov, ki so nam jih naložili drugi tekom socializacije.
Uchu je razlagal, kako se večina ljudi ujame v svojo lastno zgodbo – v zgodbo, ki jim jo pripoveduje ego o tem, kdo so, kaj delajo tu, kaj je pomembno. Ujame zato, ker ji verjamejo in ne vidijo onkraj nje. Človek, ki slepo verjame v zgodbo ega o samem sebi, je lahko obvladljiv in predvidljiv. Na primer: politike in ljudi na visokih položajih držijo v pesti z grožnjami kot: »Vzeli ti bomo položaj/denar/ugled/imetje«… Obvladljivi smo, kadar se bojimo, da bomo osmešeni, da se nam bodo smejali itd zato se ne izražamo in se skušamo zliti v množici, biti kot drugi.
Šamanske tehnike so zasnovane tako, da oslabijo racionalni um in nam dovolijo vsaj začasen izhod iz kolektivne, konsenzualne realnosti. Kadar nismo popolnoma ujeti v kolektivno realnost, smo odprti za intuitivne uvide, globoka spoznanja, boljše sprejemanje odločitev, potovanja vase. Uchu temu stanju pravi stanje »ne-delanja«.
Težko ga je razložiti, ker ne gre dobesedeno za to, da se usedemo na stol in ničesar ne počnemo. Ne! Tudi če se racionalno odločimo za to, gre še vedno za »delati«. Težko je razumeti stanje »ne-delanja«, ker je razumeti nekaj »delanje«. Gre za to, da stopimo izven poznane cone, pustimo vse znano za sabo, si dovolimo biti v trenutku, vsaj začasno osvobojeni svojih najbolj trdovratnih vzorcev in prepričanj. »Ne-delati« je nekaj, česar ne moremo storiti z umom, ampak to naredi bolj telo (recimo temu zaenkrat tako). Znajdemo se v stanju, kjer je vse novo, vse izkušamo prvič in smo nekondicionirani. Če želimo to analizirati z umom, že poskušamo to »novo« umestiti v predale znanega.
Hm, za kaj torej gre? Kako to doseči? Uchu nam je svetoval, naj naredimo nekaj, kar za racionalni um nima nobenega smisla. Stvar je ilustriral s primeri iz svojega šamanskega treninga.
Nesmiselne vaje, ki imajo smisel
Kakšne so? Vajenci so morali naložiti svoje kuhinjske posode v vrečo in jih peljati na sprehod v mesto. Večkrat na dan so tako lepo sprehajali svojo posodo. Ali: zjutraj so skopali luknjo in vanjo zakopali skalo. Nato so morali zabrisati vse sledi tega, da je tam kaj zakopano. Nekaj ur kasneje so se vrnili z lopato in odkopali skalo in znova zabrisali vse sledi za sabo. Ali pa so se oblekli v smešne obleke in šli taki na kak sestanek.
Burni odzivi udeležencev
Ena od udeleženk je vprašala, zakaj bi to počeli in kako naj pride v stanje izven primeža racionalnega uma. Uchu je stopil do nje, ji ponudil roko in rekel: »Zapleši z mano, pridi!« Zlezla je globlje v svoj stol in odkimavala. »Prav, ni treba plesati z mano, ampak točno tako bi dosegla to, kar si vprašala.« ji je odgovoril Uchu. Vprašanja so se kar usula. Starejši gospod je vprašal: »Ampak, če se grem sprehajati po Čopovi brez ene hlačnice, bom izgledal kot norček.« »Točno.« je odvrnil Uchu, »ampak ti veš, da nisi nor.« In on: »Ampak itak vsak norček misli, da ni nor.« »Tudi to je res.« je odvrnil Uchu. »Naredite kaj subtilnega, ni treba, da bodete v oči in vas vsi opazijo. Naredite nekaj malega, kar nima smisla za vas. Na primer sprehodite svoje posode. Ni treba, da drugi opazijo, kaj počnete. Ponavljajte to. Vaš um bo sprva podivjal od ogorčenja, a počasi se bo začel vdajati. Opazili boste to, zelo močno boste začutili stanje, v katerem se um vdaja. Tam so vrata v novo, širšo realnost.
Res je, zelo težko je to dojeti in razumeti. Ampak ravno za to so te vaje. Ker se jih ne da dojeti in razumeti in um se vda. Spektakularen občutek! Ne bojimo se več vseh malih stvari, ki smo se jih bali prej: »Kaj bodo pa rekli!« Občutimo nikoli prej občuteno svobodo.
In tudi, če nič od tega ne drži in se nam bo zdelo, da smo izgubljali čas, je že sama živahna reakcija udeležencev in razprava, ki je sledila, govorila sama zase. Dosti jih je priznalo, da si tega ne-delovanja skorajda ne morejo predstavljati!
Torej: ko si je Uchu vzel 10 minut za nesmiselno kracanje po tabli, na katero naj bi napisal stavek, ki nam ga je že 5x ponovil, je počel to: kontrolirano norost, nekaj, kar nima smisla za um. Če ne drugega, smo se vsaj od srca nasmejali, smeh pa je pol zdravja!
Poskusite! Poskusite s čim subtilnim. Z nečim, za kar boste samo vi sami vedeli, da pravzaprav nima smisla. Zalivajte svoje plastične rože, pomijte posodo samo zato, da jo boste nato takoj spet umazali in znova pomili, karkoli. Že čutite, kako um ogorčeno kriči, da je to nezaslišana izguba časa? Super! Ponovite to večkrat in opazujte, kako se počutite! Morda pa pride tisti magični trenutek, ko začutite, da se zavestni um vsaj malo vdaja. Verjemite, vredno je!
Lep pozdrav do prihodnjič!
Tadeja
Članek je bil objavljen v spletni reviji Sensa, kjer redno objavljamo šamansko kolumno:
http://www.sensa.si/osebna-rast/samanizem-za-vsak-dan/
Foto: Sensa
