Nedavno tega sem se seznanila s T. Campbellovo tezo o naravi stvarnosti. To je bil eden tistih trenutkov, ko pomislimo: »Aha, vedno sem v sebi to nekako vedela!«
Trenutna prevladujoča znanstvena paradigma je: obstaja ena, objektivna stvarnost. Obstaja neodvisno od nas, neodvisno od našega obstoja, mi pa jo opazujemo, merimo, delamo poskuse, za katere moramo dobiti iste rezultate kjerkoli na planetu… Po Campbellu ne obstaja objektivna realnost. Stvarnost je zavest. Zavest je informacija = digitalna baza informacij. Posameznikova stvarnost so tako podatki, ki jih zbira s svojimi 5 čuti. Je simulacija, ta realnost tu je neke vrste verjetnostni račun, porazdelitev različnih verjetnosti, kot velika računalniška, interaktivna igra, ki jo ustvarjamo vsako sekundo svojega življenja tukaj.
Ne gre za to, da bi te trditve poskušali dokazati. Ne gre za to, kdo ima prav in kdo ne! Gre za sprejemanje tega, da imajo drugi drugačne realnosti od naše, in sprejemanje tega. Živi in pusti živeti!
Ni nam treba biti znanstveniki, da bi razumeli, da vsak od nas živi v svoji stvarnosti. Niti dve osebi na tem planetu v isti situaciji ne bosta opazili popolnoma istih stvari. Podatke zbiramo, vsrkavamo glede na zbirko naših izkušenj.
Zakaj večina dojema stvarnost kot enotno, objektivno obstoječo za vse? Ker (poleg tega, da je to trenutno prevladujoči, kolektivni vzorec) ima ta realnost nekaj osnovnih, skupnih pravil kot: gravitacija, zmožnosti naših fizičnih teles (npr. ne moremo skočiti 15 metrov v višino brez uporabe tehnologije…), zakonitosti gibanja po prostoru in času… Vendar, kot poudarja Campbell, stvari, ki so nam zares pomembne (odnosi, družina, vrednote, sreča…) so odprte in puščajo dosti možnosti in verjetnosti tega, kar se lahko udejanji. Naša zavest ustvarja verjetne scenarije, ki nam prihajajo na pot in ki bi se lahko zgodili oziroma se nato zgodijo. Z drugimi besedami: na kar se osredotočimo, na kar usmerjamo svoje misli in energijo, to postaja naša realnost.
Visoki svečeniki današnje družbe so znanstveniki. Oni nam povedo, kaj verjeti in česa ne. V človeški zgodovini je ta koncept precej znan. Naša zgodovina je prepolna številnih vojn, ki so divjale, ker so ljudje menili, da so njihove ideje pravilne, ideje drugih pa napačne. Naj bi ta zgodovinski vzorec še naprej ponavljali? In kako dolgo še?
Kot otroci ponavadi vemo, da je ta realnost mnogo več, kot se zdi. Precej prijateljev in znancev mi je povedalo stvari kot: »…igrala sem se s svojo igračko in vedela, da nisem samo tam, v tisti sobi v tistem trenutku, to je bilo zame samoumevno…« ali »sanjal sem vzporedne svetove« ali »vedela sem, da ne živimo samo enkrat«… Ne gre za to, da bi te trditve poskušali dokazati. Ne gre za prepričevanje drugih. Ne gre za to, kdo ima prav in kdo ne. Gre za sprejemanje tega, da imajo drugi drugačne realnosti od naše, in sprejemanje. Živi in pusti živeti! To je dober vzorec, če že potrebujemo vzorce, ki bi jim sledili.
Mnogi se sprašujejo: če si sam ustvarjam svojo stvarnost, zakaj ne dobim novega Mercedes Benza? Na kratko bom ponazorila, kako to razlaga Thomas Campbell: naša realnost je zavest, ki se hoče razvijati. Njen namen, namen naših življenj, je evolucija. Evolucija, optimizacija, ki jo dosegamo s tem, da zorimo, odraščamo, postajamo modrejši, bolj ljubeči, da postajamo ljubezen. Da delujemo iz ljubezni do sebe in do drugih. Kadar – nasprotno – delujemo iz strahu in ega, povečujemo kaos znotraj sistema in sistem ima vgrajene samovarovalne mehanizme, ki nam pripravljajo (ponavadi) težke lekcije. Kar pravi, je: če želja pride iz ljubečega srca, iz tega, kar mi sami smo, se tako ali drugače manifestira. Če je želja intelektualna računica, ki izhaja iz »jaz hočem to in to, v zameno dam…« nas sistem tako ali drugače poskuša preusmeriti nazaj na pot evolucije.
Ko pogledam nazaj na svoje življenje, vidim mnogo jasnih primerov tega, kako sem si ustvarjala svojo stvarnost. Želje, ki so prišle od srca, so se tudi uresničile. Samo da tega takrat še nisem vedela. Prvi primer za kako to deluje, ki mi pade na pamet, je, kako je v naša življenja prišla moja druga hčerka.
Dve zimi nazaj sem rada preživljala ure v zasneženem gozdu in komunicirala z njim. Enkrat sem objela ogromno smreko in pogledala navzgor. Zdela se je tako visoka, kot bi njene veje segale vse do vesolja. Pomislila sem na velikansko anteno. »Uporabila bom to anteno in poslala sporočilo v kozmos!« sem si rekla. Sporočilo je bilo: »Želim si še enega otroka. Vse duše, ki čakate na telo, vedite, da ste dobrodošle in boste ljubljene! Naj duša, ki pride k nam, prinese še več ljubezni in harmonije v naša življenja!« Zaželela sem si tudi, da bi bil otrok zdrav, ker se nisem počutila dovolj varno in močno za vzgajanje otroka s posebnimi potrebami v današnji družbi. Predstavljala sem si otroka, ki bo zelo podoben mojemu možu. Potem sem se zahvalila vesolju in odšla.
Ko sem poslala to sporočilo, sem imela v mislih, da bom imela otroka čez kaki 2, 3 ali 4 leta. Namesto tega sem zanosila takoj, mislim da še istega meseca! Za razum je bil to šok, ko pa sedaj gledam nazaj, si rečem »wow«, ker se je vse uresničilo čisto tako, kot sem si predstavljala pod tisto zasneženo smreko. Otroka še nisva planirala, čas cikla ni bil pravi (po uveljavljenih pravilih), precej časa nisem niti vedela, da sem noseča… vse verjetnosti so bile »napačne«, pa vendar je prišla k nam, naša punčka. In je čudovita!
Torej: če ta realnost upošteva naša srca in želje, ki se rodijo iz ljubezni, potem je to stvarnost, v kateri rada živim! 🙂
P. S. Če koga zanimajo teorije Thomasa Campbella, si lahko ogledate njegovo spletno stran: http://www.my-big-toe.com/ ali greste na www.youtube.com in vtipkate twcjr44.
