Marco je veder moški iz Italije, najino prijateljstvo sega daleč nazaj. Spoznala sva se kot študenta preko študentske organizacije AEGEE. Takrat je bil čeden, odbit »party animal«, ki bi prevozil pol Evrope za dober žur. Imel je ideje kot: »Greva na izlet v Romunijo z mojim motorjem!«

Polno uživajte svoja življenja in ne mislite na to, česar nimate! Mislite na to, KAJ SMO – Živi! 

Vedno sva se dobro razumela. Ob najbolj nepričakovanih trenutkih se je nenadoma pojavil v Ljubljani z izjavami kot: »Prišel sem ti pokazat, kako se da pravi francoski poljub, baby!« in podobnimi. Enkrat mi je rekel, da so v Ljubljani pravkar odprli novo italijansko restavracijo in me povabil na večerjo. Dobila sva se na parkirišču in 5 minut hodila v krogih. Ko sem ravno hotela glasno protestirati, me je odpeljal v svoj novi avtodom, ki je stal nekaj metrov stran. Notri je čakala slastna večerja iz 4 jedi, ki jo je skuhal sam. Ko sem pričakovala svojega prvega otroka, me je presenetil s paketom, polnim daril: knjiga, voščilnica in zlato srce (obesek) s pripisom: »Nič ne prekosi materinega srca!«

Nekega dne, ko se je vozil s svojim motorjem, se je vanj zaletel pijani voznik. Bil je manjši čudež, da je sploh preživel. Imel je na več mestih zlomljeno hrbtenico. Marcu, ki je bil vedno športnik, so povedali, da morda nikoli več ne bo hodil.

Po tistem nas je vse presenetil (in nas še vedno preseneča) s svojim pozitivnim odnosom in dobro voljo. Svojo tragedijo je vzel kot nov izziv in se soočil z bolečino in tegobami vedno misleč na najboljši možni izid. Po mnogih terapijah in napornem okrevanju se je začel ukvarjati z novimi športi: z lokostrelstvom in kajakaštvom. V lokostrelstvu že žanje nepričakovane uspehe in resno razmišlja, da bi se udeležil naslednjih paraolimpijskih iger v Braziliji.

Nasmejala sem se, ko mi je pripovedoval o svoji prvi lokostrelski tekmi. Rekel je, da je prišel tja samo poizkusit, kako to izgleda. Z lokom je streljal drugič v življenju in zmagal – premagal je vse para šampione na sceni. Pravi: »Bila je začetniška sreča. Še celo moj inštruktor ni mogel verjeti, ker sem zbral toliko točk! Preveč točk! Inštruktor je ponavljal: »Čista sreča! Čista sreča!« »

Želela sem povedati del njegove zgodbe tudi tu, ker občudujem njegovega nezlomljivega duha. Poseduje neverjetno življenjsko moč in jo uporablja v svojo korist korak za korakom, dan za dnem, pri tem pa nas še zabava s svojimi šalami. Glede tega duha me navdihuje, da si želim zgledovati po njemu!

Prijazno je sprejel moje povabilo, da bi napisal sestavek za tale blog. Z nami je želel deliti svojo izkušnjo s stvarco, na katero ponavadi ne mislimo dosti, njemu pa je bila tako pomembna: s kihanjem!

BOLEČINA     (avtor: Marco)

Kaj je bolečina?!

Zavisi od občutljivosti človeka… vsak ima svoj prag bolečine, svojo mejo…z izkušnjami se spreminja.

Ko sem po prometni nesreči ležal v robidovju ob cesti in čakal na helikopter in sem lahko videl del svojih stopal, po katerem drugače stopamo, ker je bil moj hrbet upognjen in zvit kot narobe obrnjena knjiga, sem premaknil svoj prag bolečine na nov nivo, bi rekel. Kako srečen sem bil, ko so prispeli angeli (zdravniško osebje) in je morfij v mojih žilah začel učinkovati! In malo manj srečen, ko je kasneje spet popustil. Zdravnik, ki mi je rešil življenje, mi je rekel, da sem bil tako zelo blizu smrti… tako se mi v tistem trenutku ideja, da morda ne bom več hodil, niti ni zdela tako grozna… bil sem živ!  

Sledilo je nekaj dni brez spanja zaradi bolečine in zaradi zavedanja, ki je bolj in bolj pronicalo vame: zavedanja, da se je nekaj brezupno spremenilo. 3 dni brez spanja sem podoživljal utrinke nesreče in si mislil: »Torej se je to zares zgodilo?!!?«

Prvič sem bil v bolnišnici. Pred tem sem bil vedno zdrav. Najhuje ni bilo to, da sem bil priklenjen na posteljo čakajoč, da bo prišla medicinska sestra in mi pomagala pri fizioloških potrebah ali me obrnila, da bi se izognili preležaninam. Ne, moj problem, moja nočna mora je bila bojazen, da bom moral kihniti!

Učinki in moč enega kiha na moje telo so bili uničujoči. En sam kih mi je povzročil bolečino v hrbtu za 3 dni, zato sem se temu želel izogniti, čeprav je težko, če ne celo nemogoče izogniti se kihanju.  

Pred nesrečo se mi je kihanje zdelo skoraj zabavno. Dajalo mi je čudno občutje osvobajanja telesa izpod naše zavestne kontrole za nekaj trenutkov.

Na srečo je problem s kihanjem po nesreči trajal »le« nekaj mesecev in ta zgodba ima srečen konec. Zdaj namreč v njem uživam še bolj kot prej – ker me ne boli več in se lahko premikam. Sicer ne na nogah, a sem živ in to cenim – to malo podrobnost, ki jo tako pogosto imamo za samoumevno. A biti živ ni samoumevno! Biti živ pomeni zavedati se tega, to ceniti, vzeti si čas za pomisliti na to in biti srečen, da je tako, da smo živi… ker ko ne bomo več čutili bolečine, bomo mrtvi!

Tako je moj nasvet vam: polno uživajte svoja življenja in ne mislite na to, česar nimate! Ampak mislite na to, KAJ SMO – Živi! 

P.S. Če se vam utrne kakšna misel ali samo beseda, kar napišite komentar! Marco ga bo zelo vesel!