Ksenija, ta je zate! Rada te imam.

Pridejo dnevi, ko se moramo soočiti s svojo bolečino. Na tak ali drugačen način pride ven. Bolj kot se ji izogibamo, bolj pritiska. Kar boli, je pogosto stara bolečina, zakopana, shranjena v nas, pogosto potlačena – tista, ki smo se jo bali čutiti.

Pridejo dnevi, ko se moramo soočiti s svojo bolečino.

Meni se je to soočanje dogajalo te dneve. Naše telo pozna samo en čas: sedanjost. Zdi se, da naša podzavest ravno tako. Karkoli nosimo s seboj, se nam dogaja vedno »zdaj« in ne pred 10 leti, 6 meseci itd.

Se spominjate dnevov, ko se je bilo zjutraj težko zbuditi in vstati s postelje? Ko nas je teža v prsih pritiskala na tla, ko nismo videli motivacije začeti nov dan, ko nismo mogli verjeti, da se je to (nekaj bolečega) lahko zgodilo prav nam… Dnevov, ko se je zdelo, da vse, kar še obstaja, je bolečina v prsih in žalost, žalost, žalost, apatija, strah, tesnoba. Občutek, da nismo celi. Da nas velik del manjka. Morda je to sprožil odhod ljubljene osebe, smrt, bolezen, izguba nečesa dragega… Ni lahko spustiti preteklosti, v naši naravi je, da se nečesa oklepamo. Ker je bilo lepo, ker je bilo ljubeče, ker tega nočemo izgubiti.

Tudi sama to počnem, bolj nevede kot zavestno. A življenje nas uči ves čas. Te dneve je iz mene morala priti bolečina, da sem lahko videla, ali vsaj začela videti: če spustimo preteklost, ne izgubimo vseh lepih stvari, ki nam jih je dala. Izgubimo samo breme: energetske niti, ki so bile pripete na nas in nas ovirale na naši poti, nam jemale energijo. Lažje reči kot storiti!!

Izogibala sem se tej lekciji. Odrivala misli na preteklost in jo istočasno držala v sebi. Pa se je spet sprožil set »naključij«, ki nas kot tok oceana nosi lekciji naproti. Prek asociacij, pesmi po radiu, videnih ljudi in drugih malih sprožilcev sem se vedno znova spominjala določenih stvari, dokler ni vse skupaj sprožilo stikala in sem jokala kot dež. Nato sem si brez olepševanj odkrito ogledala situacijo, sebe v njej in svoje vizije, ki se mi dogajajo v takih trenutkih.

Včeraj zvečer so me »naskočile« podobe. Visele so v moji glavi, dokler si nisem priznala: »Dobro, dobro, dojela sem sporočilo!« Zgodba podob se je dogajala v Benetkah. Rože predstavljajo minljivost stvari, umrljivost. Beli kamen pa nasprotje: nekaj trajnega, nekaj, kar ne umre.

Nekoč je bila smrt v Benetkah.

Balkon nad velikim kanalom, ves iz belega kamna: umetelno izrezljana ograja, tla, majhna miza in bleščeče bela sončna svetloba, ki lije na vse to. Toliko svetlobe… Rdeče vrtnice, pozabljene na balkonu. Sonce počasi greje beli kamen. Vrtnice se počasi sušijo. Potem se od njih odbije smeh iz kanala spodaj. Nekoč je bil to moj smeh. Nič se ne premakne. Ničesar več se ne more narediti. Ostale so tam! Ostale so tam, prekleto!!!

Sedim v sobi in skozi stekleno steno opazujem balkon, prepojen z belim soncem. Sedim na tleh, zlomljena s spodvitimi nogami. Vrtnice so tam. Ne bom se jih več dotaknila in ne bom jih premaknila. Zgodilo se je in konec! Ujeta sem v negibnost. Rožni cvetovi postanejo kaplje krvi. Postanejo čista, brezmadežna bolečina – vse tisto, kar je nekoč bilo.

Stopim na balkon in ležem na klop. Nosim belo obleko ob tisti beli mizi. Sen Trnuljčice. Spala bom 1000 let, sploh se ne želim zbuditi! Čas se je ustavil. Popolnoma ustavil. Benetke so ujete v ustavljeni trenutek. Kdo bo našel pot ven? Bele golobice spijo.

In nato trenutek resnice. Opazujem se, kako spim – hibernacija, zaželjeni beg. In vem: če stopim k sušečim se vrtnicam in jih vzamem v roke, bodo po moji volji oživele in znova vzcvetele. Star upornik, otrok v meni ugovarja: »Ne ne, ne morem jih oživeti, še bom spala tam, ničesar ne morem narediti!« In nekaj mnogo močnejšega, ki se dviguje v meni in mi odkriva odgovornost, ki jo nosi zavedanje, da lahko oživim vrtnice. 

Notranji konflikti: kdo jih ne pozna? Kdo se ni nikoli počutil raztrganega, razdvojenega?

Najbolje je pustiti si, da nas boli. Začutiti bolečino v vsej njeni polnosti in si jo nato ogledati. Spustiti preteklost, odpustiti in nato (najtežji del?) sprejeti odgovornost, ki jo nosi spoznanje, da smo sposobni samoprenove. Da imamo sposobnost »oživljanja vrtnic«. Paradoksalno: kako se ustrašimo svojih sposobnosti prenove, novih rojstev, oživljanja! Včasih ne vem, česa se ustrašimo bolj: tega, da bomo prizadeti ali tega, da moramo sprejeti odgovornost za to, da smo popolnoma sposobni okrevati? Ko namreč vemo: moj dotik oživlja vrtnice, nimamo več izgovorov za svoje trpljenje.

Fotografija vrtnice:

http://drawsketch.about.com/od/flowerdrawing/ss/drawarose.htm