Ženska, ki je z nami že delila svoje doživljanje razpada zveze, danes pripoveduje o svoji zanimivi dogodivščini, ki se ji je zgodila pri opravljanju svojega novega poklica: masiranju. Življenje nikoli ne neha presenečati! Kar je zelo zanimivo je, kako naše fizično telo shranjuje in kopiči vse naše izkušnje za leta nazaj. Ženska se je tega zavedla na nepričakovan in tudi nekoliko boleč način prav na masažni mizi, kjer se je znašla kot masiranka, čeprav naj bi bila tisti dan sama maserka!

Prišla je pokazat, kaj vse zna, in se naenkrat znašla na masažni mizi v vlogi male punčke, ki hoče objem. “Le kako se vloge lahko tako zamenjajo, hudimana?!” 🙂

Masaža pa taka!

Glava prepolna, telo vibrira, duša bi mi rada nekaj povedala, energetsko telo prebujeno tako, da bi najraje zapustilo fizično telo in ga pustilo mirovati… Da se malo spočije, da se poskusi spomniti občutkov preprostosti bivanja v miru, v povezanosti, z družino, z vesoljem.

Teden dni nazaj mi je partnerjeva mama (v.d. tašča) dogovorila sestanek z njeno dobro prijateljico Bernardo in odlično maserko. Da se dobiva, da pokažem svoje veščine masiranja. Komaj sem čakala, da se vidiva, da dobim povratno informacijo od profesionalca in tudi, da jo spoznam (v.d. tašča o njej ne govori drugače kot v superlativih).

Večer pred srečanjem nisem zdržala in sem poiskala njeno spletno stran in končno tudi videla, kako izgleda. (Potem mi je bilo malo žal, da nisem pustila stvarem, da se odvijajo po naravni poti, preko moje naravne intuicije. Občutek sem imela, da sem prestopila mejo okusnega, da sem prebudila svojega notranjega voayerja…).

Ob dogovorjeni uri sem prišla v njen salon. Prišla je. Samozavestna, seksi, malo bolj drobna kot sem si jo predstavljala po svojem nočnem voayerskem izletu na splet. Prinesla nama je čaj. Hormonski čaj. Opazovala me je, jaz pa nisem vedela, kaj razmišlja. Dobila sem občutek, da je čiiiisto malo, ampak res, prav za mišji milimeterček 😉 nervozna, napeta, nemirna.

Jaz sem se počutila v redu, bila sem mirna (malo sem se, seveda, zaradi svoje »dobre stare« navade spraševala ali je takšna zaradi mene). Hotela sem pokazati kaj znam.

Med masiranjem mi je dala nekaj koristnih nasvetov. Enkrat mi je rekla, naj me ne bo strah…

(WTF?! – Pa saj me ni strah!). »Ne, ni me strah. Res me ni strah«. V odgovor dobim nasmešek, ki pravi: hm, seveda, ni te strah…

In ranjeni otroček se prebudi.

Masiram dalje.

Gleda mojo držo: »Punca, pa ti imaš groooozno držo, poglej te vratne in hrbtne mišice! Vsa si zategnjena!« (mišice je imenovala z latinskimi imeni in meni se je zdelo še toliko hujše).

V možganih se prižge alarmna lučka in jaz lezem vedno bolj skupaj in postajam vedno bolj…»zategnjena«.

Z masažne mize seže (masiranka!) k meni (maserki!) in mi močno pritisne na vratne mišice. Zaboliiii. Ko popusti, čutim olajšanje, obenem čutim takoj razliko, mišice se sprostijo.

Medtem pa ego zavzame strateški položaj branilca in s pozornostjo pričakuje nov »napad«.

Ne čaka dolgo. »Ti je vroče?« – »Ja, malo. Se vidi?« – »Ja, precej. Vzemi si brisačo in se obriši, ni lepo, veš, če se vidi, da se potiš.«

Uf. Pa smo tam! Konec. Napad na moj izgled. Počutim se vedno manjša. In grša. In nesposobna. Zanič sem. Od vratu čez cel hrbet imam najbrž že cel oklep! Res. Trebušne mišice otrdijo, diham plitko, trebuh mi vleče navznoter. Občutek imam, da sem videti kot želva.

Zmasiram do konca. Čutim pa točno to, kar moja »kolegica« vidi. Mene, ki sem prišla pred eno uro, ni več, poleg mize stoji punčka. Mala punčka, ki čaka, da jo bodo objeli.

»O, saj si čisto mokra, sleci si majico in se uleži na mizo«. Punčka z olajšanjem uboga. Začuti Bernardine roke na hrbtu in jo v trenutku obda blažen občutek po celem telesu.

Nato spet začuti bolečino v vratnih mišicah, zelo boli, za enkrat se še drži, misli, oz. upa, da ni razkrinkana.

»Od kdaj te pa boli v križu?«.

»Kaj?« (ooh, v križu!…moji otroci…od prvega poroda, pomislim. Kako ljubim svoje otroke!! Ne, ne bom ji povedala! Ne bo me dobila! Nočem se zjokat, nočem pripovedovat svoje zgodbe. Rada bi že končno živela mirno, brez strahu, da me bodo čustva kar naprej izdajala tako, da je telo kot odprta knjiga. Jaz nisem uboga!!).

» V križu? … pa .. ne .. ne preveč dolgo«. Ne zdržim več, solze se ulijejo, jokam. Čutim njene roke, kako mi grejejo križ in se počasi pomaknejo navzgor med levo lopatico in hrbtenico. Pritisne. Močno. Zaboli. Zelo zelo zelo me zaboli. Boli me tako, da jokam od bolečine. Razmišljam, če me je že kdaj kaj tako bolelo.

Boli in jaz hlipam in se tresem in predihavam bolečino in sem hvaležna, da vse to čutim, hvaležna sem za Bernardine besede, da naj se zjokam, da »enkrat more vse to ven, da so to stara čustva, ki so se nabirala leta in leta in jih je treba vreči stran, tako kot staro garderobo…Punca, ti nosiš v sebi veliiiko bolečine. In strahu..«.

Vem. Vem. Vse to vem, ampak zakaj? In kako se naj končno rešim vsega tega bremena? Utrujena. Jezna.

Pa pravzaprav ne vem, kaj je narobe. »Veš, samo še ne vidiš. Vsak enkrat vidi, tudi ti boš spoznala«.

Objame me, na vratih mi pomežikne in me opozori, da bom danes najbrž še cel dan jokala.

Odhajam z mešanimi občutki. Občutki zmanipuliranosti, ranljivosti, zapuščenosti. Imam svojo življenjsko pot in v življenju se mi vedno znova dogajajo takšne »masaže«. Vloge so v trenutku zamenjane.

Ni naključje, da sem nekaj dni potem prvič gledala film Črni labod. Večina najbrž pozna zgodbo. Baletka dobi glavno vlogo črnega laboda v Labodjem jezeru (P.I. Čajkovskij). Seveda se zelo trudi, tako zelo, da njeni strahovi postanejo v njenem svetu resničnost. Meja med realnostjo in blodnjami je zabrisana. En stavek iz filma me je zadel kot bi vrezal: »Sama sebi si največji sovražnik.«

Vedno znova trdim, da sem vse sprejela, da mi je bilo vse dano zato, da nekaj presežem, se nečesa naučim, da sem za vse izkušnje hvaležna. Ampak še kar nekaj manjka.

Sprejeti sebe.

Kako?

Za začetek bom vsaj opazovala svoje telo. Mislim, da mi jasno sporoča, kaj je prav in kaj narobe. In za to sem mu hvaležna. Nikoli me ni pustilo na cedilu. Zato ga zdaj, ko to pišem, spoštujem in ljubim.

To je pa kar dober začetek, a ne? 😉