Nekaj mesecev nazaj sem sanjala o potovanju skozi čas.
Po izgledu sem bila najstniški fant, ki se je učil potovanja skozi čas. Trenirala sem. Stala sem na zaplati trave sredi blokovskega naselja in poskušala izvesti časovni skok. Osredotočila sem se na grmovje pred sabo (izbrati si je bilo treba točko) in zbirala energijo in koncentracijo.
Začutila sem močno nevidno silo, ki se je zbirala okoli mene. Pustila sem ji, da me potegne s seboj, a me ni premaknila. Namesto tega se je začelo premikati vse okoli mene. Okolica se je začela premikati in vrteti okoli mene hitreje in hitreje, dokler ni vse postalo ena ogromna belkasta lisa. Sredi nje sem stala jaz, kot bi bila v sredini tornada, kjer je vse mirno.
Stala sem še vedno fokusirana sredi te lise, ki je spominjala na tekočino, in čakala, da me doseže željena časovna linija in točka v njej. Ozrla sem se naokrog. Znotraj tega vrveža so bile še dve ali tri osebe, ki so počele isto: časovni popotniki, skakalci. Pogledali smo se in si pokimali v pozdrav.
Tu sem se zbudila.
»Po mojem razumevanju gre to točno tako!« mi je z nasmehom povedal moj šamanski prijatelj Uchu, ko sem z njim delila te sanje. »Ne premikaš sebe, ampak privlečeš željeno destinacijo oziroma točko v časovni liniji k sebi!«
Naš um nam bo seveda govoril, da potovanje skozi čas ne obstaja in ne more obstajati. Zakaj? Ker smo bili vzgojeni v prepričanju, da je čas linearen, fiksen in za nazaj nespremenljiv. Naučeni smo, da na čas nimamo nobenega vpliva. To je trenutna uradna paradigma. A tudi uradne paradigme se spreminjajo skozi čas, če omenim samo Galilea, Kopernika, teorijo, da je Zemlja ravna…
Poznam več in več ljudi, katerih izkušnje niso skladne z uradnimi paradigmami. Tako sem se odločila, da spregovorim o svojih izkušnjah. Navsezadnje, kakšno škodo pa lahko povzročim? Čas je samo merljiv koncept, lasten Zemlji. Naše merjenje časa bi bilo nerazumljivo in nesmiselno kateremukoli izvenzemeljskemu bitju. Bazira na specifiki našega planeta: koordinatah, kroženju okoli Sonca, zemeljskih ciklusih…
Čas je bil zame vedno razburljiv predmet raziskovanj – začelo se je v otroštvu z nenavadnimi sanjami in mislimi, ki so sledile. Čas je kot želatina: veliko bolj fleksibilen, kot smo pripravljeni verjeti.
Bralci, uživajte v svojih sanjah in če se vam tako zahoče, jih delite z mano!
