V zvezi z drugimi vrati sanjanja don Juan govori o svetu anorganskih bitij in menjavanju sanj oziroma prizorišč. Dosti je govora tudi o premikanju t.i. zbirne točke, ki jo imamo nekje pri lopaticah in nam služi za potovanje med realnostmi, vendar danes o tem še ne bom govorila. Pisala bom bolj o praktičnih vidikih drugih vrat.

Poskusite z voljo menjavati prizorišča sanj! Pomembno je, da se ne zbudite, ampak da se znajdete v novih sanjah!

Kdaj vemo, da smo prečkali druga vrata sanjanja? Kadar v procesu sanjanja menjavamo prizorišča – se na nek način »zbudimo« iz enih sanj v druge. Lahko dejansko sanjamo, da smo se zbudili in se nato znajdemo v drugih sanjah, ni pa nujno. Lahko tudi samo naenkrat »zamenjamo film« in sanjamo naprej nekaj drugega. Pomembno je, da imamo zadosten nadzor, da se ne zbudimo v tem svetu tu, ki ga poznamo kot resničnega v budnem stanju.

Kako dosežemo to, da hote zamenjamo prizorišče ne da bi se zbudili? Postavimo si namen:  imel bom večji in treznejši nadzor nad pozornostjo sanjanja! Naj osvobodim svoje zaznavanje! To je za sanjača edini varnostni ventil. Zakaj potrebujemo varnostni ventil? Ker so druga vrata sanjanja vhod v svet anorganskih bitij. Ker je zelo pomembno, da znamo tudi zaustaviti sanje, kadar želimo. To lahko dosežemo le, če izpopolnimo svoje energetsko telo (o tem sem pisala v prvem prispevku, o zbiranju lastne izgubljene energije). Pravi namen sanjanja je pravzaprav to, da izpopolnimo svoje energetsko telo.

Don Juan pravi: »Norec si sam izmisli svet, ki ga zaznava, čarovnik pa ne. Čarovnik se nauči neposredno zaznavati energijo.«  Mislim, da se nam zaznavanje energije v veliki meri v sanjah dogaja tudi spontano, vendar je potrebna vaja, če želimo to početi zavestno kot so to počeli čarovniki (kot jih imenuje don Juan). Z vajo dosežemo informacije in kraje, ki si jih nismo sami izmislili, ki nekje zares obstajajo (o tem več pri tretjih vratih). Tako spoznavamo nove vidike obstoja.

V svet anorganskih bitij vstopimo, ko se pri prečkanju prvih vrat naučimo prepoznati predmete s tujo energijo, t.i. portale, izvidnike, o katerih sem pisala prejšnjič. Ko jih prepoznamo, nas odnesejo in zamenjamo sanje.

Mnogi od vas boste ugotovili, da ste že spontano prečkali druga vrata sanjanja – menjavali prizorišča. Na primer: meni se je to zgodilo, ko sem sanjala, da imam video klic s svojim karizmatičnih šamanskih prijateljem in sem se nenadoma jasno zavedla, da sanjam, ker je bil takrat moj računalnik v popravilu. Možgani so mi podivjali, ko sem se zavedla enkratne priložnosti od njega dobiti toliko zanimivih informacij. Čutila sem, da res govori z mano v astralnem svetu, da mi bo odgovoril na vprašanja in da je pomembno, kaj vprašam. In ko so mi misli hitro švigale po možnih vprašanjih, se je vse začelo razblinjati in vedela sem, da izgubljam stik.

Nato sem se znašla z možem v hotelu. Rekel je, da nama bo kupil dve novi brisači in stopil k stojnici z brisačami. Imeli so samo bele brisače s črnimi napisi – na njih so bila napisana imena dni v tednu, imena mesecev in planetov. »Vzel bom tole z napisom Sunday (nedelja)!« je rekel mož. Nato je hotel izbrati brisačo še zame, pa mu je prodajalka prijazno namignila, da bi si jo morda raje izbrala sama.»Potem dajte pa meni Monday (ponedeljek)!« sem rekla. Čudila sem se sama sebi, češ kdo si pa izbere ponedeljek za priljubljeni dan?!

Sunday in Monday sta pravzaprav dneva, ki pomenita: »dan sonca« in »dan lune«. Mož si je izbral sonce, jaz luno. Zanimivo: yang in yin.

Ko prečkamo druga vrata sanjanja, se znajdemo v svetu anorganskih bitij. Don Juan jih opisuje kot zavestna, inteligentna, energijska bitja, ki po videzu spominjajo na kačice oziroma črve. So vodna ali ognjena in imajo nekakšen električni naboj. Čarovniki si jih naredijo za zaveznike, ker jih ta bitja lahko naučijo, kako premikati zbirno točko = kako potovati med svetovi. Vendar pa don Juan svetuje izredno previdnost pri komunikaciji z njimi, ker so nas sicer voljna učiti, a v zameno hočejo našo zavest in energijo. Zato je treba nadzorovati, kdaj želimo v njihov svet in kdaj ne. Ne morejo lagati, ne morejo nas prisiliti, da ostanemo pri njih, lahko pa nas podkupijo z vsem, kar ljudje tako ljubimo: z močjo, občutkom edinstvenosti, oblasti… Zanje smo kot otroci z veliko energije, po kateri hrepenijo.

Ko sem to brala, sem ugotovila, da sem že pred 6 leti parkrat sanjala točno o teh anorganskih bitjih. Bila so vodna, nadležna, nekoliko agresivna. Izgledala so kot električni črvi, ki so plavali po morju. Bila so mi zoprna, želela sem zbežati od njih, a je eno od njih skočilo vame. V drugih sanjah so ti modrikasti črvički začeli padati iz pipe v moji kopalnici. Ko sem radovedno približala roko enemu od njih, me je »ugriznil« v roko – stresel z elektriko. Zbežala sem stran. Za nič na svetu jih ne bi prostovoljno zgrabila in se borila z njimi, pa vendar don Juan svetuje prav to – naj jih zgrabimo brez strahu. No, ko sem prebrala knjigo, sem prišla do zaključka, da mi ni treba poslušati prav vseh napotkov, ker se je učenec Carlos Castaneda, ki je upošteval učiteljev nasvet, na koncu znašel v hudi zagati. Anorganska bitja so ga nekako ujela v svoj svet in potrebna je bila reševalna ekspedicija.

Morda se to sliši preveč abstraktno. Ne skrbite, ne bodo vas kar tako ujela! Castaneda se je spustil zelo globoko v svojem odnosu z njimi.

Kakorkoli že, poskusite z voljo menjavati prizorišča, kadar želite ali kadar čutite, da se vam sanje razblinjajo, da jih izgubljate. Pomembno je, da se ne zbudite, ampak da se znajdete v novih sanjah!

Zakaj vaditi sanjanje? Da bi izpopolnili energetsko telo. Tako ne boste upravljali le svojih sanj, ampak tudi »budno« življenje.

Vso srečo!