Odkar pomnim sem imela zelo žive, pomenljive sanje. Tako pomenljive, da sem jih 10-letna začela zapisovati.

Skozi mnoga leta sem spoznala, da sanje niso le nekaj neresničnega – le nočna aktivnost možganov – ampak mnogo več. Prepoznavala sem različne tipe sanj. Enemu tipu pravim »osebne sanje«, v njih nam spregovori naša podzavest, kot bi se čez most v delčkih povzpela v zavestni del. V zakodiranem jeziku simbolov in arhetipov nam lastna psiha pripoveduje o nas samih. Tako nam stvarstvo pomaga spoznavati sebe, kar je verjetno najpomembnejša »naloga« človeka.

»Gnothi seauton!« – »Spoznaj samega sebe in spoznal boš naravo bogov, kakor tudi vsega ostalega stvarstva.« S temi besedami so v Delfah, najslavnejšem grškem preročišču, pozdravljali antične romarje. Sanje so nam v čudovito pomoč pri tem čudovitem procesu.

Skozi mnoga leta sem spoznala, da sanje niso le nekaj neresničnega – le nočna aktivnost možganov – ampak mnogo več. Sanje so ravno tako resnične kot ta realnost kot jo dojemamo, ko smo budni.

Drugi tip sanj sama imenujem »sanje, ki prihajajo od vira, ki je modrejši od nas samih«. Sanje, ki nam sporočajo (znova prek simbolov in kod) višje resnice naše realnosti in stvarstva. Rada jih imenujem »kozmične sanje«. To so sanje, pri katerih se zbudimo vsi omotični in se sprašujemo: »Od kod je pa prišlo tole?!«

Mnogo let sem svoje sanje in sporočila iz njih imela sama zase. Potem sem ugotovila, da ljudi to zanima. Da se želijo o tem pogovarjati in se iz tega učiti. Spodbujali so me, naj delim svoje izkušnje in spoznanja in naj jim pomagam razložiti njihove sanje.

Vsem vam, ki vas to zanima, namenjam tale prostorček Arianinega dvorišča. Jezik sanj je čudovit, je moder in se človeškemu umu zdi neskončen. Učimo se iz njega!

Sanje niso neresnične. Sanje so ravno tako resnične kot ta realnost kot jo dojemamo, ko smo budni. Samo da smo bili naučeni, indoktrinirani, da je resnično samo to, kar doživljamo kot budni in nič drugega. Stare kulture in plemena so se zavedala izjemnega pomena sanj. Mi, zahodnjaki, smo s tem v novejši zgodovini pač izgubili stik. Pa vendar: v spanju vsak človek astralno potuje v 4. dimenzijo ali t. i. astralni svet – ki je prav tako resničen kot naš svet tu. O tem je že mnogo napisanega. Dosti ljudi to lahko počne povsem zavestno, po lastni volji. Večina jih je še vedno naučena, da to ne obstaja. Zame dvomov ni več, ravno zaradi lastnih dolgoletnih izkušenj.

Zelo lepo naravo sanj ilustrira kitajski taoist Čuang Ce, ki je davno tega zapisal: »Nekoč sem jaz, Čuang Ce, sanjal, da sem metulj, ki frfota sem ter tja, v skladu z metuljevimi nameni in cilji. Zavedal sem se le, kako sledim željam metulja, ne pa svoji človeški osebnosti. Nenadoma sem se prebudil in se ovedel, da ležim, spet kot stari jaz. Zdaj pa ne vem, ali sem človek, ki sanja, da je bil metulj, ali sem metulj, ki sanja, da je človek. Človek in metulj imata zagotovo nekaj skupnega.«

Sanjanje je proces, ki ga lahko vadimo. Postopoma se lahko naučimo zavestno uravnavati svoje sanje in s pomočjo namena pridemo do željenih informacij. O tem piše Carlos Castaneda v svoji knjigi »Umetnost sanjanja«. O njej bom še pisala. Skupaj si bomo ogledali več vrat sanjanja, kot jih je Castanedo učil njegov učitelj don Juan. Razburljivo pa je to, da ko se učimo uravnavati svoje sanje, enaki principi delujejo tudi glede uravnavanje svojega življenja tu, v t.i. budnem stanju, v realnosti, za katero smo naučeni, da je edina obstoječa. Tako počasi postajamo mojstri svojega življenja in ne več nemočni vajenci.