Že ko postavimo to vprašanje, je jasno, da je odgovorov nanj na tisoče in nobeden ni napačen.
Zadnja leta se dosti govori o zlomu medgeneracijske solidarnosti. Med mladimi velja prepričanje, da pokojnin tako ne bomo nikoli uživali, med starejšimi velja prepričanje, da so mladi razvajeni in leni… Zgodba je zelo stara in se ponavlja. Dosedanji ekonomski, gospodarski, pokojninski modeli ne delujejo več in se sesuvajo sami vase. Je torej medgeneracijska solidarnost in povezanost omejena na trenutne ekonomske sisteme in pokojnine? Je medgeneracijska solidarnost merjena v denarju in nam je vsiljena od zunaj, s strani obstoječega družbenega sistema? Odgovor na to bi se glasil: lahko je, ampak samo, če mi to dopustimo.
Je torej medgeneracijska solidarnost in povezanost omejena na trenutne ekonomske sisteme in pokojnine? … lahko je, ampak samo, če mi to dopustimo.
Jasno je, da živimo v družbi odtujenih ljudi, kjer ljudje nimamo več časa drug za drugega. Živimo v potrošniški družbi lažnega blišča, nakupovalnih središč, zabavišč, v družbi, kjer se delamo, da ni smrti, starosti, revščine in bolezni. Živimo v družbi, kjer nas trenutno prevladujoči socializacijski program nauči, da je življenje konstantna borba za obstoj in da nismo dovolj dobri takšni, kot smo. V takem razpoloženju je ljudi pogosto strah. V strahu ne dajemo, ampak varčujemo za hude čase, kar predstavlja začaran krog, ki še krepi strah.
Starejši ljudje predstavljajo nepotrebno breme, namesto da bi se vsi učili iz njihove modrosti. Za mlade ni služb in možnosti aktivno sodelovati pri oblikovanju družbe. Srednja generacija molči v strahu. Zakaj? Zato, ker verjamemo drugim! Ponavadi ekonomistom in finančnikom, ko nam v visokoletečih člankih in televizijskih oddajah pravijo, da ni več medgeneracijske solidarnosti.
V takem trenutno prevladujočem kolektivnem razpoloženju je vse več ljudi, ki se zavedajo, da tako ne bo šlo in da je lahko tudi drugače. Vse več je ljudi, ki iščejo nove možnosti (pogosto izven formalno obstoječih predalčkov), ker se zavedajo, da brez medsebojne pomoči ne bomo preživeli. Sama jih spoznavam več in več in sem za ta poznanstva neizmerno hvaležna!
Ti ljudje delujejo po starem, enostavnem sistemu: vsak pomaga tako, kot zna. Ti meni paradižnik z vrta, jaz tebi v zameno popravim avto. Če mi ne moreš ničesar dati v zameno danes, mi boš pomagal, ko bom to potreboval. Vse več se jih zaveda, da tako delovanje ni norost – kot se morda zdi, če verjamemo programu večnega izpodrivanja tekmecev, ki nam ga ves čas prodajajo – ampak morda edini način, da si ustvarimo družbo, v kateri bo vredno in lepo živeti in katera lahko obstane tudi na dolgi rok. Pri tem ne gre le za medgeneracijsko sodelovanje, ampak kar za sodelovanje v najširšem pomenu besede. Naj povedano ilustriram z zabavnim primerom, ki se mi je zgodil v mali podeželski trgovini.
Pred kakima 2 letoma so naši vrli zakonodajalci skušali reševati probleme recesije s spreminjanjem Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno tako, da so prepovedali brezplačno sosedsko pomoč v okviru registrirane dejavnosti posameznika. Stvar je dvignila precej polemik in me je precej jezila, ker je omejevala etična, hvale vredna dejanja in jih kaznovala, ne da bi kakorkoli reševala probleme recesije. Nato sem se nekega dne ustavila v majhni trgovini na podeželju, kjer so med čakanjem v vrsti veselo klepetali starejši moški. Na vso moč so se norčevali iz omenjenega zakona: »Franci, zdaj ne smem več hoditi k tebi na večerje, ker je tvoja po poklicu kuharica!« »Ojej, Polde, ne moreva več skupaj kositi tvojega grunta, ker sem jaz uradno kmet!« Pri tem so se glasno krohotali. Nisem si mogla kaj, da se ne bi skupaj z njim na glas zasmejala še jaz, od srca. Ti starci so me tako razveselili, da se ne da opisati! Ker so mi pokazali, da Slovencev le še ni zapustila zdrava pamet in da se požvižgajo na določene neumnosti oblasti. Ker so dali jasno vedeti, da bodo še naprej pomagali in pika.
Tako da: delujmo po zdravi pameti, sledimo svojemu srcu, poslušajmo sebe in prisluhnimo tistim v stiski! Zavejmo se svojih talentov in znanj in koliko dobrega lahko naredimo z njimi! Zavejmo se, da vsakič, ko naredimo nekaj zato, ker verjamemo, da je tako prav, najbolj pomagamo prav samim sebi. Kozmični zakoni in ljudske modrosti pravijo: »Kar seješ, to žanješ!« in »Dobrota se vrača.« Predstavljajte si skupnost ljudi, kjer drugi človek ni naš tekmec, ampak naš zaveznik, ki nas lahko nauči narediti to in ono, ki nam lahko pomaga zgraditi to in ono, da bomo potem mi nadaljevali krog. Predstavljajte si samo eno vas ljudi, ki deluje tako, ali pa celo mesto… Začnimo z majhnimi stvarmi, npr. s prijaznim pozdravljanjem itd. Krog se bo krepil.
Zatorej se je verjetno brezplodno spraševati: »Kdo kje daje in kdo kje prejema?«, ampak je bolje spoznati: »Kdor daje, ta prejema!« Od tam dalje bodo vse nadaljnje razprave o solidarnosti namreč postale nepotrebne.
