»Živi svojo resnico!«
Pogosto slišimo ta stavek in zveni v redu – v teoriji. Kaj pa v življenju, kaj sploh pomeni?
Kaj je naša resnica? Odkrivanje le-te je proces. Potrebno je opustiti slepila, strategije, zgodbe, ki si jih o samih sebi ponavljamo dan za dnem, da bi se naslikali lepše –zase in za druge. Potrebno si je drzniti biti odkrit sam s seboj, si priznati tudi (za um) manj lepe plati in se začeti poslušati. Nekje je treba začeti. Verjamem, da je naša resnica tisto, ob čemer se počutimo žive, močne, kar nas osrečuje.
Predstavljajte si, da na dan svoje smrti premotrite svoje življenje. Boste zadovoljni, če nadaljujete po starih vzorcih?
Oziramo se na to, kaj bo kdo mislil, rekel, kaj se spodobi. Podrejamo se svojim strahovom, dvomom, občutkom nevrednosti. Igramo »varno« igro ali si izmišljujemo vse mogoče izgovore, zakaj nečesa ne moremo narediti.
Na primer, od nekdaj ste si želeli skočiti s padalom, pa si rečete: »Oh, sem prestar/a, sem oče/mama, nimam časa, kaj bodo pa rekli, če grem jaz zdaj skakat s padalom, da sem nor/a…«
Začnimo tu: kadarkoli zaslišite v sebi tihi glas, ki vas vabi, da bi naredili nekaj, kar vas privlači, nekaj, kar se vam zdi morda nezaslišano, nedovoljeno, popolnoma nesmiselno, nelogično, si ne upate poskusiti, se bojite sodb drugih… pa slutite, da bi vam vrnilo delček sebe, se zavedajte, da skozi vas govori navdih, ki vas usmerja.
»Drugi« s svojimi predstavami in sodbami ne vedo, kdo ste vi. Samo-odkrivanje je naša življenjska naloga, ki je ne moremo nikoli dokončno osvojiti, sploh ne z umom. Spoznavanje sebe je pravzaprav celoten proces življenja. Vsakič, ko ste se odločili, da boste ravnali tako, da bodo zadovoljni drugi, da boste pridni, da boste varni, vedite – če sledite svojemu klicu, drugi ne bodo pogrešali »starih vas«, ne boste jih prikrajšali za vas same. Pogrešali bodo svoje stare predstave o vas, ne pa resničnih vas! Pogrešali bodo podobo, predstavo, projekcijo vas samih, ki jim ni dovolila, da bi vas spoznali. Vsakič ko se boste odpovedali klicu navdiha, klicu notranjega glasu, boste bolj nezadovoljni in boste to nezadovoljstvo oddajali v svojo okolico.
Torej: bodite drzni, počnite, kar začutite za svoje! Bodite, kdor čutite, da ste! Govorim o vaših željah, ki ne neposredno škodujejo drugim, v smislu nasilja itd. Ne gre za to, da bi postali divjaki. Govorim o vseh hobijih, izletih, poklicih, razmerjih, avanturah, ki ste jih nekoč nekje želeli. Odgovorni ste najprej samim sebi. Začnite z majhnimi koraki, npr. vpišite se na tečaj, katerega že tako dolgo odlagate, pokličite osebo, ki vas že dolgo zanima…
Predstavljajte si, da na dan svoje smrti premotrite svoje življenje. Boste zadovoljni, če nadaljujete po starih vzorcih?
Mislite, govorite in živite svojo resnico! Tako drugih ne boste prikrajšali za vas same, ampak jim boste, nasprotno, šele s tem dali možnost vas spoznati in jim dali navdih, da bodo sledili vašemu zgledu. Ne bodo sledili vsi, a če navdihnete eno samo osebo, je to že več kot dovolj. Ne bodo ostali vsi v vašem življenju, a istočasno boste vanj privabili toliko novih, za vas pravih ljudi.
Ne hitite, začnite z majhnimi koraki. Zrno na zrno – pogača, kamen na kamen – palača. Oziroma, tako kot poje Shirlie Roden v svoji lepi pesmi:
wherever spirit takes me, I will follow
wherever spirit takes me, I walk free…
(Kamorkoli me popelje duh, bom sledila,
kamorkoli me popelje duh, stopam svobodna…)
P.S. PiTuS, hvala za fotografijo!
