Tematike stare zmajevke so neprijetne. Niso všečne in niso popularne. Komentarji, ki se vsujejo, so predvidljivi. Pa vendar je čas, da naslovimo določene kolektivne rane, ki so globalne, masovne in njihovi pogubni odmevi še vedno odmevajo v celicah današnjih žensk. Samo pogledamo jih. Jih pripoznamo. »Tu ste. Tako je.«
Stara zmajevka govori o konkretnih kolektivnih ranah žensk na Zemlji. Ne govori o vojni med spoloma. Ne govori o tem, kdo je boljši: ženske ali moški. Vemo, da smo vsi samo druga plat enega kovanca. Govori o tem, kako je bilo tu uničeno ravnovesje polarnosti, ki je eden glavnih kozmičnih zakonov. Govori o tem, kako to odmeva skozi prostor in čas. Zmajevka naslavlja teme, ki jih je še vedno težko slišati. Zakaj je prišla k meni skozi sanje? Ne vem. Vem pa, da te tematike resonirajo z mano in mojim zaznavanjem.
Sporočilo stare zmajevke za današnjo objavo:
»V času Samhaina in današnjega portala, 11. 11. 2025, boš, če boš zares prisluhnila, zaslišala šepet dveh energijskih niti. Dve niti, liniji, ki se zdita polarno nasprotni, a sta v resnici komplementarni. Prepletata se, tiho odmevata skozi naravo, dežele in kontinente, za to, da ju boste pogledali in poskrbeli zanju.
PRVA LINIJA je linija ženskega kozmičnega principa, žensk, pa tudi narave, ki ga / jo prisilijo, da rojeva nekaj, česar ni sama izbrala rojevati, in se nato odloči zapustiti svojo kreacijo, ki ji je bila vsiljena.
Osredotočimo se sedaj na ljudi. Ženskam ste vsilili določene vloge. Spet poudarjam, da je nekaj desetletij za vas samo nekaj sekund za nas, ki vas opazujemo. Ženska, ki ji je patriarhat namenil samo vlogo gospodinje in stroja za rojevanje, ženska, ki je bila posiljena, prodana v zakon, ji ni bilo dovoljeno se sama dostojno preživljati, in podobno, rojeva otroke, ki si jih ni sama izbrala rojevati iz svoje osebne moči, iz svoje suverenosti in ženske divjosti, iz svoje svobode.
To je najstarejša rana Sofije, ki rojeva demiurge, rana Lilith, ki jo označijo za »mater demonov«, rana kolonizacije maternice je starejša od človeštva. Rana kolonizacije kozmičnih maternic se je začela dolgo pred tem, preden je obstajalo človeštvo, in že predolgo pogubno odmeva skozi dimenzije. Začela se je s programi hibridizacije določenih vesoljskih vrst, ki so kolonizirale planete. Poznali ste jo že v Lemuriji in Atlantidi, pozna jo vaša Biblija v nefilimih, ki so se križali s človeškimi hčerami. Gre za globoko inverzijo in perverzijo znotraj večdimenzionalnega ženskega ustvarjalnega bitja.
V vašem okolju se je to kazalo kot: »Otroci staršev, ki jih ni poročila točno določena cerkev, so hudičevo seme in za večno pogubljeni.« in podobno. Dobro vam je znano. Vse kolonizirane maternice se znajdejo pred trgajočo, bolečo izbiro: ali zavržejo kreacijo, ki jim je bila vsiljena – v človeškem vidiku se to kaže kot matere, ki zapustijo svoje otroke (iz različnih razlogov, lahko tudi zato, ker jim družba sploh ne da možnosti jih vzgajati), lahko pa to kreacijo (otroka) z bolečino v srcu sprejmejo in poskušajo ljubiti nekaj, česar niso kreirale iz suverenosti in ljubezni in jim je bilo pogosto vsiljeno s hudo travmo. To je zelo zelo težka rana, ki jo je potrebno nasloviti v ženski kolektivni zavesti.
Za danes naj ti ponudim v razmislek dve izhodišči za medicino te rane. Prva je: Ne glede na to, ali ženska zapusti ali sprejme takega otroka, si zasluži sočutje. Sočutje tudi do matere, ki zavrne ali zapusti otroka, ki ga ni nikoli želela, je zdravilni balzam. Druga je: Logično sklepanje in osnovno poznavanje ezoterike ve, da ženskosti ni mogoče prisiliti k materinstvu, če ni ustvarila iz suverene maternice.
DRUGA LINIJA je dopolnilno nasprotje prvi. To je linija zapuščenih otrok v družbi, ki je kolonizirala njihove matere. Nedolžnost, ki je bila brez lastne krivde zapuščena kot »nevredna« s strani matere ali družbe. Matere, ki je bila bodisi prisiljena verjeti, da je sama nesveta in zavržna, da je njen otrok produkt »nesvete zveze« (kot je ženskam govorila katoliška cerkev), bodisi jo je lastno posilstvo oziroma nasilje nad njo preveč odbijalo, da bi v srcu našla ljubezen do otroka tistega, ki ji je zadal to rano. In krog trpljenja je sklenjen in neprekinjen.
Obe liniji sta kompleksni in se med seboj nezavedno prepletata. Kot da bi bili ujeti v karmični ples kot kača, ki grize svoj rep. Ti dve niti plešeta iz Zemlje kot srebrn micelij gob. Čutim, kako materinski um Zemlje želi ozavestiti in alkimizirati ta ples ranjenih niti.
Medicina: Sveta voda lahko pomaga (ne sveta kot posvečena v cerkvi, ampak sveta od narave: potoki, izviri, jezera, reke, morja). Poimenovanje teh dveh niti lahko pomaga. Lahko izvedete mini obrede ob jezerih, poimenujete matere, ki so zavrnile in zapustile dojenčke, in dojenčke, ki so bili zapuščeni. Jim vsem sporočite: »Vidim vas. Prinašam sočutje in zavedanje vsem.« Globoko delo ni nujno težko in komplicirano – lahko je tako preprosto kot cvetni listi na vodni gladini. Življenje se želi samozdraviti in vrniti k svetosti. Včasih moramo le biti sveta priča sveti inteligenci, ki obstaja onkraj nas samih.«
Takoj po teh sanjah sem po principu sinhronosti, ki se mu niti ne čudim več, naletela na članek o Mary McGee. Mary McGee je bila mlada irska poročena ženska s štirimi majhnimi otroki . Nosečnosti so jo skoraj ubile. V prvi je zbolela za eklampsijo, v naslednjih za možgansko trombozo, skoraj umrla na porodu in mislim, da so jo za njeno preživetje tudi za nekaj dni spravili v umetno komo. Zdravniki so ji, da bi ji rešili življenje, predpisali spermicid in diafragmo kot kontracepcijo. Tu se je stvar zapletla.
Govorimo o letu 1968 na Irskem. Ločitev je ilegalna, splav je ilegalen, kontracepcija je ilegalna in je KAZNIVO DEJANJE (!). Mary in njenemu možu država, popolnoma prepletena s katoliško cerkvijo, ni dovolila dostopa do kontracepcije. V mnogo verzijah sta dobila servirano, naj Mary pač umre pri naslednji nosečnosti, ker je to božja volja. A Mary in njen mož se nista dala. Mož jo je podpiral ves čas, vsak korak poti. Sprožila sta enega najbolj odmevnih sodnih procesov, ki je spremenil tok zgodovine. Po mnogih medijsko razvpitih sodnih bitkah sta zmagala. Vrhovno sodišče je razsodilo, da imajo poročeni pari (ja, samo poročeni pari) pravico do načrtovanja družine. Od tega je nato trajalo še več kot 20 let, da je bila na Irskem legalizirana prodaja kontracepcije: da, v 1990ih!!! Med sodnim procesom sta McGeejeva pretrpela grozljive pritiske skupnosti in medijske linče katolikov. Znan je citat njenega moža pred sodiščem, kjer je bil zaslišan. Sodniki so ga spraševali, ali je pripravljen gledati svojo ženo, kako jemlje kontracepcijo. Shay McGee jim je odgovoril jasno in glasno. Rekel je: »Raje jo gledam, kako jemlje kontracepcijo, kot nosim rože na njen grob.« Mary McGee je umrla stara več kot 80 let. Na sliki se kot stara gospa zadovoljno smeji: »Nisem se pustila poslati v prezgodnji grob, kamor ste me tisočeri pošiljali. Nisem zapustila svojih štirih otrok in jih naredila za sirote, zato, ker bi tako hotel vaš bog.« Njen nasmešek pove vse.
Kar je zame še vedno grozljivo pa je, da sem pod člankom, leta 2025, našla grozljive komentarje DRUGIH ŽENSK. Žensk, ki so še danes blatile Mary, da je bila grešnica, da bi se z možem lahko poslužila abstinence od seksa, ne pa kontracepcije. Torej, ne razumem: abstinenca je OK, kontracepcija pa NE? V vsakem primeru se NE rodi otrok. Komentarji so šli dlje od tega.
PA VAM BOM PRIPELA NEKAJ KOMENTARJEV ŽENSK, ki so si drznile soditi Mary, ker DA, se to dogaja danes. Še vedno. Vedno znova. Tukaj so odlomki:
»… Z možem sta izbrala SEKS in bogokletstvo proti Svetemu Duhu, ki je Gospod in “DAROVALEC ŽIVLJENJA”. NAMESTO da bi zapustila svet, meso in hudiča… onadva nista junaka. NAJBOLJŠA “IZBIRA” bo vedno izbrati POSLUŠNOST in ZVESTOBOST BOGU, celo do smrti… Če bi se ona in njen mož odločila za čistost, bi sčasoma dosegla starost, ko bi se lahko spet svobodno odločila za zakonski spolni odnos. … Če bi jima odpovedala abstinenca in bi ona umrla zaradi nosečnosti, bi lahko postala svetnica… Tako kot Adam in Eva sta izbrala svojo voljo namesto Božje pravične volje. Resnično žalostna zgodba! Upam, da sta spoznala svoj veliki greh in se POKESALA. …«
Samo v razmislek, kaj počnemo drug drugemu in kam vodi pranje možganov.
Lepo vas vse pozdravlja stara zmajevka Lavrencija.
P. S. Ime sem ji v sanjah v šali podelila jaz. Spraševala sem jo, kako ji je ime, in se mi je muzala: »Kako bi me pa ti klicala?« Ne vem, od kje je priletelo iz mojih ust kot šala: »Lavrencija.« V isti sekundi sem si prekrila usta, stara pa se je na glas zahahljala. »Všeč mi je. Lahko uporabiš to ime.« je rekla. Kljub resnim temam ima zmajevska gospa namreč neverjeten smisel za humor. Mogoče ga bo z nami delila tudi za tale blog. : )
ART: Pixabay, Sara Petretič
