Glasbena skupina Shamballa je v slovenskem prostoru aktivna že mnogo let. Pravijo, da so glasbeno – meditacijska zasedba, ki z glasbo združuje različne svetove: duhovno z materialnim, vzhod z zahodom in kot dokazuje njihov zadnji CD, pop-rock kulturo s starodavnimi mantrami. Zveni čudno? Njim je uspelo! In to zelo dobro. Pa poglejmo, kako so Shamballovci slikovito vstopili v moje življenje in prinesli kup humornih misli, trenutkov sreče in pomembnih uvidov.
Začelo se je na eni naših šamanskih delavnic, kamor sta prišla Shamballovec Matej in njegova žena Ida. Med odmorom smo klepetali in Ida se je široko nasmehnila. Zgodlo se je v delčku sekunde – pogled na njen nasmeh je sprožil izredno hiter tok spominov v meni. Naenkrat sem vedela, da ju že poznam. Srečala sem ju kot 20 letna punca, ki se je ravno razšla s fantom po mnogih letih in je bila globoko v procesu žalovanja za svojo zvezo. Spomnila sem se sebe takrat, še na pol deklice, kako sem s težkim srcem prek spleta čudnih okoliščin prišla v njun dom praznovat rojstvo njunega prvorojenca. Bil je zelo poseben dogodek s krasnimi energijami, bilo je zdravilno! Odšla sem pol lažja kot sem prišla in polna novih upov v prihodnost, ki sta mi jih dala ravno ona dva in njun sinček. In zdaj smo stali tu, mnogo let kasneje, in naše poti so se znova križale.
Kmalu zatem smo skupaj preživljali poletne dneve v centru Harmony na otoku Pašman, kjer sem soorganizirala seminar o urbanem šamanizmu, skupina Shamballa pa je ob večerih z glasbo skrbela za dobrobit in zabavo ljudi v kampu. Njihovega dela še nisem poznala. Vedela sem, da spadajo v t.i. new age glasbo in da pojejo mantre. Ta kombinacija je zame pomenila asociacijo na eterično leteče ljudi v lanenih oblekah z rožicami v laseh, ki so permanentno lažno srečni, se dosti objemajo in poskušajo ljubiti čisto vse in vsakega okoli sebe v teoriji, medtem ko se z vso to ljubeznijo v praksi zatakne že, če jim kdo po nesreči stopi na palec. Pravzaprav so gibanja new age trenutno popularna tarča za razne satire, ironične šale, skeče in komedije.
Poznala sem Mateja in se mi sploh ni zdel kot prej opisani newage-evci, zato sem bila prav radovedna, kak bo njihov večerni program. Naj vnaprej povem, da sem bila zelo prijetno presenečena. Fantje so se izkazali kot izredno talentirani, vsestranski in prizemljeni. Kasneje sem spoznala še druge in se smejala njihovim šalam ob skupnih kosilih. Dotaknili so se src in duš publike in njihova glasba je delovala naravnost zdravilno. Ljudje so se sprostili, plesali in peli. In kar je najpomembejše: uspelo jim je malce zaustaviti moj hiperaktiven um, ki je bil ves dan v pogonu. Večeri ob njihovi glasbi so me dobesedeno fizično obnavljali in to sem dobro čutila.
Skupaj smo ustvarili »Shamballa zborček«. Nekega večera se nas je nekaj med publiko objelo okrog ramen in smo se skupaj zibali ob glasbi. Matej je spretno prepoznal priliko in nam dal besedilo za petje. Ko smo se malce sprostili, po prvih vzdihljajih in mrmranju, ki naj bi bilo petje, in začeli glasno »kruliti«, je še nadgradil izvedbo. Moški so peli svoj del, ženske pa svojega, kot kanon, ki se ponavlja. Moram priznati, da smo zveneli presenetljivo dobro glede na okoliščine. Vsak dan bolje, hehe. Čez dan smo se nato v kampu že pozdravljali z: »Hojla, a se vidimo zvečer v zboru, a ne?« In večere smo začenjali z: »Kje je Shamballa zborček? Vabljeni vsi, vsi ste sprejeti, brez avdicije!« »Vsaj enkrat!« sem pomislila in se muzala sama pri sebi. Vsaj enkrat ni treba tekmovati, se riniti in dokazovati. Vsi veselo »škripajo« (ops, pojejo) in so srečni. Kako krasna prispodoba za to, kako lepo in enostavno bi lahko bilo življenje! Dobra volja in smeh sta kar valovala med nami.
Shamballovci so za nas imeli v rokavu še nekaj asov. Pripravili so nam tudi sufijske skupinske plese. Ljudje so se lepo odzvali in čeprav mi je um kričal, da gre za »love and light« (ljubezen in luč) plese, sem jih plesala. »Bolj kot za um nima smisla, bolje je!« sem si mislila. Za češnjico na torti pa je poskrbel šaman Uchu, ki načeloma ni za te hece, a tokrat se je aktivno vključil v dogajanje. Stal je zraven mene, mahal z rokami po zraku in na glas »pel« mantre. Vključil se je celo v sufijske plese! Pravzaprav je vse skupaj postajalo vedno bolj surrealno.
Ne spomnim se, kdaj mi je šlo nazadnje tolikokrat na smeh, a na lep način, na tisti lahek, čist način, ki pride od srca, kadar uživamo v tem, kar se dogaja okoli nas in je hkrati ravno prav absurdno. Med enim od plesov je Uchu »graciozno« priskakljal mimo mene in mi zavpil za šalo: »Če kdo kasneje karkoli vpraša: to se ni zgodilo in vse bom zanikal!« Ja, razumem, vem, kaj misliš, ampak plešem, se priklanjam vsem in se dobro počutim! sem si rekla.
Najpomembnejše je bilo to, da so me ti večeri telesno obnovili, spočili in malo ustavili um. To pogosto slišimo v teoriji, nekaj povsem drugega pa je, ko to dejansko spravimo v prakso. Še vedno si pogosto sama pri sebi mrmram Shamballine melodije iz Pašmana med vsakodnevnimi opravili. Da niti ne omenjam, da je njihov CD z mantrami stalen repertoar v avtu med vožnjo. Prav vzljubila sem te melodije.
Hvala vam, Shamballovci, za vse trenutke sprostitve in miru, za vse uvide in humorne misli o sebi in tej realnosti tu, ki ji pravimo življenje! Se že veselim ponovnega druženja letos julija na morju in prav imate: res združujete svetove! 🙂
Če vas zanima več o Shamballi:
http://www.shamballa.si/sl/domov
Lahko pa jih poiščete tudi na Facebooku: Shamballa
https://www.facebook.com/ShamballaMusic
