Prišel je dan, ko sva z mojim dragim praznovala obletnico najine zveze. Bil je lep poletni dan. S hčerkico v vozičku sva se odpravila na izlet v za naju poseben kraj – v dolino Voje v Bohinju.

Vso pot sva se hecala in menila, kako bova našla kak odmaknjen kotiček v neokrnjeni naravi, kjer se bova (končno!!) lahko malo strastno posvetila drug drugemu. Takih trenutkov parom z majhnimi otroki dandanes kronično primanjkuje.

Vse lepo in prav, dolina je še vedno prelepa, ampak moji stari gojzerji, ki jih uporabljam že kar nekaj časa, so me nenadoma začeli močno žuliti. Ni bilo druge, kot jih sezuti in hoditi bosa. Sprva mi stvar niti malo ni bila všeč, a potem sem se spomnila, da v zadnjih časih pogosto poslušamo, kako se vse spreminja. Kako posebno je leto 2012, leto prehoda, v katerem je ključno, da se uglašujemo in povezujemo s planetom Zemljo. Mnogi zagovarjajo teorijo, da se menjata magnetna pola planeta.

»No, morda sem pa tako dobila posebno priložnost, da se skozi bose noge povežem z vibracijo Zemlje in vsemi njenimi spremembami!« sem pomislila z nasmehom. Sprva je bilo vse skupaj hec, potem pa je pot postala neverjetno prijetna. Travnata z zaplatami mehke zemlje vmes. Vedno lepše je bilo tako hoditi, vsak korak bolj opojen. Dokler se na neki točki nisem ustavila, zaprla oči in vpijala vase toploto in mehkobo gole zemlje pod svojimi stopali. Prevzemati me je začel mir, spokojnost, sonce me je grelo…

Dragi je ta čas našel odmaknjen prostorček in mi mahal, naj pridem tja. Dojenčica je zaspala v vozičku, na tla sva pogrnila odejo, zraven je prijetno žuborel potok. Ulegla sem se na tla, zaprla oči, globoko vdihnila poletno sapico in… zaspala kot dojenček! Spala sem na tleh prenavljajoči spanec Trnuljčice. Ko sem se zbudila, sem srečno pomislila: »To je bila ta povezava. To je vibracija Zemlje!«

Nato sem zagledala globoko užaljeni obraz svojega dragega zraven mene. Ojoj! Celo pot nazaj je grdo gledal in se ni hotel pogovarjati z mano. Trudila sem se nekako zgladiti tale nesporazum, saj sem ga razumela, ampak kaj hočemo, gre za planet!

Našla sem vibracijo Zemlje, se uglasila z njo, ob tem pa razglasila vibracijo med možem in sabo. Ah ja, ne moremo imeti vsega! Še dobro, da imam razumevajočega moža, ki se ne kuja dolgo! Hvaležna!

 P.S. Hvala umetniški družini Sodja za fotografijo! Fotograf Mitja Sodja zna pretanjeno ujeti lepote naše Slovenije. Poglejte sami:

www.foto-bohinj.com