Julija 2012 smo se z družino prvič odločili, da bomo preživeli počitnice na otoku Pašmanu v okviru programa Harmony. Vključeval je bogat repertoar seminarjev, duhovnih delavnic in aktivnosti. Ena od njih so bile tudi večerne lekcije orientalskih trebušnih plesov.

Sprva nisem mislila iti, češ to ni zame. Potem me je nova znanka nasmejano pobarala, da se vidimo zvečer na plesih, da bomo malo pomigale. Že sem začela s svojim: »Hmm, ne, to ni zame…« , ko sem jo pogledala. Ženska, stara okoli 50 let, malo robata, športna, »moška«. »Če gre ona lahko, grem tudi jaz!« sem si rekla. In šla pogledat iz radovednosti.

Pa smo bile tam. Ženske vseh starosti, vseh možnih izgledov, debelušne, koščene, v kratkih hlačah, kopalkah, čemerkoli že, kot bi nas napihalo iz vseh vetrov v ta poletni večer.

Učiteljica Mirjam je bila enkratna. Simpatična, elegantna, ponosna na svojo ravno prav zaobljeno postavo. Gibala se je kot gazela in brez sramu uporabljala svoje telo. Mi, neprimerno bolj trde, smo ugotovile, da se moramo najprej naučiti hoditi. Nasmejale smo se ob tem, kako hodimo Slovenke: z glavo in rokami naprej, noge pa komaj sledijo. »Ker smo vedno v glavi, vedno nam misli divjajo, noge pa lovijo glavo za nami!« je rekla Mirjam. Tale »slovenska« hoja, sicer značilna za ženske zahodnega sveta, ni bila prav nič graciozna.

Ko sem jih gledala, sem se boleče zavedla, da nam je bil v naši družbi »vsega, česar se spodobi« vzet velik delež ženstvenosti, torej naše rojstne pravice oziroma tega, kar smo.

Pa smo začele hoditi vzravnano, mehko uporabljale boke, stisnile trebušne mišice, odprle pleksus… Ko sem nas pogledala, smo sprva izgledale precej smešno. Mnoge so pretiravale in zdaj tiščale boke naprej, tako da je ostalo lovilo boke. To je izgledalo še precej manj graciozno (milo rečeno) od prejšnjega tacanja. Pa vendarle: kjer je volja, se najde pot!

Ko sem tako hodila, sem nenadoma začutila val mravljincev po vsem telesu. Kot bi se telo začelo prenavljati. Začutila sem v sebi lepoto ženske, ki se zaveda svoje ženskosti in jo z radostjo sprejema. Mehki gibi, bose noge, kot bi hodila tigrica. Hotela sem nazaj ta izgubljeni občutek, začela sem se zavedati, da se ponavadi ne počutimo tako. Da smo to nekje na življenjski poti večinoma izgubile. Mnoge si ne upajo tako hoditi, ker bi jih takoj ožigosali vsaj za afne, če ne za kaj hujšega. Mnoge si ne upajo obleči kril, oblekic, premnoge so se sramežljivo v zadregi nasmihale in gledale v tla, ko je bilo govora o stiskanju mišic medeničnega dna (za katere do sedaj niti nismo dobro vedele, kje so) in dvigu seksualne energije.

Pa vendar smo bile vse tam, vsak večer, in vse smo se pridno učile in migale z boki in zadnjico. Nobena ni ustrezala potrošniškemu zahodnemu idealu ženske lepote, pa vendar smo bile prav vse lepe. Ko sem jih gledala, sem se boleče zavedla, da nam je bil v naši družbi »vsega, česar se spodobi« vzet velik delež ženstvenosti, torej naše rojstne pravice oziroma tega, kar smo. »Mnoge od vas se zavestno ne zavedate svoje lepote, pa vendar ste vse tu in plešete! Plešete in s tem zahtevate svojo ženstvenost nazaj!« Znova me je preplavil val močne energije in mi zavibriral vse telo ob tej misli. Morda prvič v življenju sem začutila pripadnost ženskam, plemenu žensk na tem planetu. In ponos, da jim pripadam.

Vsak večer sem se srečna, prerojena vračala iz orientalskih plesov in občudovala zvezdno poletno nebo. Čutila sem topel, močan tok vroče energije skozi teme dol po hrbtenici. Počutila sem se (po dolgem času) privlačno, močno, polno seksualne ustvarjalne energije. Počutila sem se… kot ženska!